Sumanina zgodba

Po končanem tečaju je nekaj žena šiviljstvo naredilo za svoj osnovni poklic, nekaj pa se jih namerava bolj resno ukvarjati s šiviljstvom, ko si bodo lahko kupile lasten šivalni stroj. Za eno od žena iz sluma pa je imel zaključek šiviljskega tečaja pri sestrah še drugačen, iz našega evropskega zornega kota najbrž precej nepričakovan vpliv na njeno življenje.

Sumano so v njeni družini vedno primerjali z njeno sestro. Imela je sicer možnost obiskovati šolo, vendar pa ji, za razliko od njene sestre, v šoli ni šlo. Tako je morala doma že od malega poslušati, da iz nje ne bo nikoli nič.

Ko je njena mama izvedela za tečaj, se je odločila, da jo bo poslala nanj, in sicer z mislijo, da če ji že ne bo koristil, ji končno tudi ne more škodovati.

V nasprotju s pričakovanji pa se je Sumana na tečaju zelo izkazala. Bila je  med tremi najboljšimi izmed 40 udeleženk, čeprav se ni prej še nikoli ukvarjala s šivanjem. Po sedemmesečnem tečaju je voditeljica tečaja menila, da je Sumana že dovolj dobra, da lahko odpre lastno šiviljsko delavnico.

Ko so njeni sorodniki izvedeli, da je Sumana prišla do lastnega poklica, s katerim lahko po potrebi preživlja družino, so se odločili, da zberejo denar za njeno poroko. V Indiji je poroka za družino neveste namreč zelo draga zadeva, za katero družina varčuje tudi po deset let in več. Kot je dejala sestra Saleena, pred tem njene poroke niso bili pripravljeni financirati, brez tega pa je v Indiji ne bi nihče hotel poročiti.

Danes ima Sumana svoj poklic od katerega lahko živi in lastno družino. Na tečaju je prišel do izraza njen skriti talent, ki ga morda drugače ne bi nikoli odkrila. Obiskali smo jo v lepo pospravljeni in urejeni hiški v slumu, v kateri ima tudi lasten šivalni stroj. Nasproti nam je prišla nasmejana, s sinčkom, svojim prvim otrokom v naročju. Dejala nam je, da ji je tečaj veliko prinesel. Dajala je vtis, da je zelo zadovoljna s svojim sedanjim življenjem.

 

Verified by MonsterInsights