Vsak od nas je imel v svojem otroštvu verjetno na razpolago obilje raznovrstnih igrač. Otroci v Afriki pa nimajo nobenih igrač. Za to ni denarja. Ena žoga stane npr. v Malawiju 5 – 10 evrov tako kot pri nas. Redki starši, ki jim uspe dobiti službo, zaslužijo na mesec 50-60 evrov. S tem denarjem morajo preživeti številno družino, zato za luksuz, kot so igrače, ne ostane nič.
Vendar pa bi bili otroci igračk zelo veseli. Nek deček, ki mu je ena od sester podarila žogo, je bil tako vesel, da je za nekaj trenutkov ostal brez besed. Nato je s trudom izjecljal: „Hvala!“ – in dobljeno dragocenost takoj stekel pokazat ostalim.
S tem projektom bi radi pozvali vse, ki so pripravljeni pogrešiti par evrov, da jih prispevajo v sklad za igračke. Z zbranim denarjem bomo kupili igrače – predvsem žoge, s katerimi se lahko igra hkrati veliko otrok, pa tudi punčke in podobne stvari, s katerimi si bodo otroci lahko preganjali čas. Že z zelo majhnim prispevkom lahko tu naredite veliko. Lahko omogočite, da bo morda kar cela množica otrok presrečnih. V imenu malawijskih otrok zanje že vnaprej najlepša hvala. Zares jih bodo veseli!
Ta projekt smo začeli s psom Bruceom, na katerega smo naleteli v eni od Malawijskih vasi. Bilo je jasno razvidno, da je podhranjen. Zavetišče za živali, ki v Lilongveju sicer obstaja, ga ni bilo pripravljeno sprejeti, saj je živali, za katere nihče ne skrbi, tam več, kot pa jih je mogoče namestiti v zavetišču z njegovimi skromnimi kapacitetami.
Tudi sicer je za pomoč živalim s strani domačinov malo razumevanja. Živali so v Afriki obravnavane predvsem kot lastnina, neka vrsta predmetov, ne pa kot živa bitja z lastnimi potrebami. Pred kratkim je v vasi, kjer smo našli Brucea, od lakote poginil pes, ki ga je bila po izjavah sester, samo še kost in koža. Ubogi živali ni nihče niti poskusil pomagati.
Ko smo skupaj s sestrami razmišljali, kako bi v takih okoliščinah Bruceu sploh lahko trajno pomagali, smo prišli do sklepa, da bi bilo to mogoče narediti na ta način, da skrb za določeno žival prevzame nekdo od domačinov, ki bo za to dobival mesečno plačilo v višini približno 20 evrov. Skrb za psa bo zanj torej neka vrsta „honorarne zaposlitve“. Iz tega denarja bo skrbnik tudi plačeval hrano za psa in – če bo potrebno – obiske pri veterinarju, pes pa bo dobil tudi lastno trdno „hiško“ na skrbnikovem dvorišču.
Sestra Chinyere je še posebno vesela tega, da je na ta način mogoče hkrati pomagati tudi socialno ogroženim ljudem. V Malawiju, kjer je stopnja brezposelnosti zelo visoka, je težko dobiti kakršno koli delo. Samohranilke z majhnimi otroki ter ostareli , ki imajo pogosto velike težave s tem, kako se prebiti skozi mesec, bi bili za tako delo zelo hvaležni.
Tako se je rodil naš človeško-pasji projekt, s katerim želimo pomagati tako živalim kot ljudem. Vsi, ki imate srce za živali – in ki ste pripravljeni hkrati olajšati življenje tudi ljudem – ste vabljeni, da se mu pridružite. Vsak Vaš dar bo v okviru tega projekta kar dvakrat pomagal. Že vnaprej najlepša hvala v imenu živali in ljudi!
